It's 14:08. Že 1 teden ne morm jest, ne vem zakaj. Oz. vem zakaj. Ne samo da ne jem, tut spim ne in ne učim se in ne živim v realnosti, kar ni lih podobn men. Ni mi všeč, da ma tale moj blog čedale več folka. Pa ne da bi se sekirala kaj napišem, ampak hec je v tem da ljudje narobe interpretirajo in razumejo moje besede in potem nastane (lepo rečeno) kurčeva štala. Marko mi je v četrtek reku, da mam bedne blond fore, sej najbrž jih mam res, mojga smisla za humor noben več ne šteka...

*mine cajt*

It's 17:21. Mati je dobila napad histerije in rekla da moram obvezno pomit ploščice v kopalnci. Mučenje, MUČENJE. Zdej me križ boli, pa itak sm še zmer cela mačkasta in polomlena in oh to težko najstniško življenje. Študiram da bi nardila nalogo za angleščino, najbrž je ne bom. Eh, jst in moje blebetanje brez kakršnegakoli smisla. Ljudje moji, kaj se zgodi ko se srečata melanholija in sentimentalnost naenkrat in se ti zdi da se boš razpoču od vsega skup? Kaj se zgodi, ko izveš pomen besede kontrast? Kaj se zgodi, ko svet postane preveč lep, da bi ga lahko razumel in ga potem, čisto tako nebodigatreba, razumeš narobe za 180 stopinj? In ko se ti strga punčka iz cunj, ki je bila vedno tvoja in samo tvoja? Zlatko je z modrimi črkami na zlizana tla napisal, da je svet lep. Trenutno mu ne verjamem. Vprašej me čez 1 uro. Use somebody je uredu komad. Tak res uredu. Tak uredu za ene parkrat zjokat se. (Sam škoda, ker jst ne jokam.)

Sicer pa vodka teče v potokih in nihče ni pozoren na take drobne malenkosti. Na mimogrede ranjena srca...